Še vedno iščem, pa je ni

Vem, da iščem na silo in hočem ljubezen, ki se pač ne more zgoditi, če nič ne tvegaš in ne daješ. Tako si niti ne ustvarjaš priložnosti, da pride. Neko pozitivno vibracijo pač moraš imeti, da te nekdo lahko opazi, to seveda razumem. Pri meni tega ni, ker ne žuram, premalo zahajam med ljudi, če to pomeni iskati nekoga. Jaz pa sem samo tukaj in se smilim samemu sebi, kar seveda ni normalno. Na drugem koncu pa ti seveda pravijo, da pride samo, kar spet ni logično. Tako kot jaz sam – ženske si zelo želim in jo iščem, vendar ne naredim kaj dosti zato. Postaja mi jasno, da je ne bo same k meni, pa vendar fantaziram o njej, njih… Celo odganjam jih.

Zdi pa se mi, da sem v zadnjem času kljub moji pasivnosti vedno bližje, da se nek tok obrača in da pride.

PRIDI, LJUBLJENA

Kdo si, ljubljena moja?
Ne poznam te, ko me poljubljaš,
a tako zelo mi pašeš,
ne dotakneš se me, a čutim te v srcu.

Hočem te, pridi k meni,
da bom imel kje spati.
Bodi nežna in lepa,
tvoja koža bo bela,
mene bo z oblakov snela.

Vstopila boš, tvoj nasmeh me bo slepil,
skupaj bova sanjala brez bolezni,
življenje bo igra ljubezni.

Skoraj 15 let božanja?!

Morda je danes že res malo pozno, da to pišem, pa vseeno se ne morem znebiti vtisa, da imam pogosto prav tudi tedaj, ko pravijo, da kompliciram. Še en dokaz, da bi moral bolj zaupati in poslušati samega sebe… Problem je samo ta, da me potem res ne bi razumeli in ne bi dobil kar hočem. Komu torej verjeti? Meni ni popolnoma jasno…

Jasno mi je, da redna fizioterapija mora biti in zato sem se tudi trudil, da jo v zadnjih letih res dobim čimveč, ker pač tega že tako ali tako ni lahko organizirati. V otroštvu so pri meni prisegali na metodo Bobath. Zato je jasno, da sem hotel nekaj podobnega. Vendar tega nisem dobil, zato sem normalno zaupal strokovnjakom, čeprav so delali z mano po drugih metodah. Pa ni bilo slabo, nekaj smo delali in seveda je to bolje kot biti vsa ta leta brez terapije. Vendar sem skušal nekako tudi brzdati občutek, da vseeno to ni to in da kljub vsemu deamo premalo na stvareh, ki so značilne zame. Saj ni bilo škode, ampak ni bilo to tisto pravo… Vendar nisem sam terapevt in sem pač zaupal. Mislil sem, da sem morda prezahteven, preveč navajen starih litanij.

Prejšnji teden pa sem se odpravil proti terapiji v Krapino. Res sem se po dolgih letih veselil prave obdelave po Bobathu, ki ga pri nas za odrasle praktično ni. Spremljala me je tudi moja sedanja osebna fizioterapevtka in tudi ona je bila tega izleta zelo vesela. Sicer sem jaz njej že prej povedal kaj me muči in poskušala sva ujeti malo Bobatha. Že samo z njo sem se dobro počutil, ker sem vedel, da sva saj malo osredotočena in da ne gre zgolj za golo raztezanje. Tako smo prišli še na fizioterapijo v Krapino. Kakšna razlika! Sploh ne morem verjeti kaj sem pogrešal skoraj 15 let! Pravi Bobath, prava sprostitev, pravi problemi, prava razlaga študentki… Proti temu je bilo vse ostalo prej samo božanje.

Neverjetno, vendar tega v Sloveniji skoraj ne najdem… Žalostno, da s študentko lahko naredim več, kot pa s timom uveljavljenih terapevtov. In tej študentki sem v bistvu šele jaz povedal to, kar ji bo dodatno znanje. Pripravništvo bo težko dobila, dobrih terapevtov pa pa manjka…

In mi smo družba znanja?

Jo bom dobil nazaj? Jo sploh hočem?

Med nama nikoli ni bilo nič… in tudi ne bi moglo biti, ker ni bilo prave želje in sem jo imel za nekaj drugega, nekaj stalnega, nujnega, a vendar tako dobrega. Ni bila to obrabljena situacija, da je ne bi znal ceniti, samo nisem se z njo ukvarjal kot nekaj, kar se bo končalo, čeprav sem pri sebi vedel, da bo tako. Mislil sem, da razume, ker sva samo prijatelja, da razume da sem nepoboljšljiv in me pozna. Pa ni razumela, ker je bila prijateljica in ni želela, da trpim, četudi sem jaz hotel trpeti in sem si to zaslužil.

Zdaj menda tudi ona ne trpi več zaradi moje ošabnosti. A zdaj trpim jaz, ker sem spoznal, da ne bi rabil trpeti. Mogoče bi mi res morala pustiti propadati in trpeti. Morda ni prav razumela in je preveč hotela pomagati. Ne bi ji bilo treba tega, jaz nisem vreden… A tudi če je pretiravala zaradi mene, je ne morem obsojati, je pač tako hotela, ker je bila prijateljica in je imela pravico, da mi pomaga. Jaz pa sem jo prizadel za prazen nič, zato ker sem hotel trpeti sam.

Zdaj jo pogrešam, ni je več, odgnal sem jo. Tavam uničen in tuhtam, če jo kdaj dobim nazaj kot prijateljico… To hočem, nočem pa, da trpi z mano, ker ne more in jaz ne vem, koliko trpljenja še… Ne morem zaživeti, niti trpeti, brez nje…

UNIČEN BREZ TEBE

Spominjam se tebe,
vem, da si tu,
spočita, neugnana, taka kot včeraj.

A jaz ne bom več plesal s tabo, se smejal
in tvoja beseda ne bo več sladke poti v jutri tlakovala.
Zdaj uničen tu brez tebe, zaklenjen v mislih svojih,
poslušam tvoj odmev, ki nosi me stran,
in tvoj obraz zame je s trnjem obdan.

Bila si tu včeraj in si jokala,
rotila me naj tu ostanem,
ko še vse zame bi dala,
med svoje zvezde prikovala.

Odšel sem zdaj od tebe, uničen in bolan,
nisem hotel da vidiš razsuti moj obraz,
pokvaril bi tvoj mili stas.

Rad bi videl tvoj sijaj,
rad bi te nazaj,
bilo bi vse kot tedaj,
ko si še verjela v najin raj.

En medklic

IZGOVOR ZA NJO

Iščem izgovor, da jo pokličem,
pa noben ni dovolj dober,
ni ga – NE SMEM!

Osebna fizioterapija

Pisal sem že o fizioterapiji, kako vidim napredek ob redni vadbi. V zadnjih letih ob študiju mi je bilo res precej težko zagotavljati redno in kvalitetno vadbo, vendar pri tem nisem popustil, ker mi je bilo pač to pomembno. Vendar sem hotel dobiti več kot samo enkrat tedensko terapijo, to pa je bilo zame žal predrago, čeprav mi seveda ni bilo škoda denarja. Pogosto sem zato delal tudi z laiki, ki so mi s tem znižali stroške in zelo veliko pomagali.  Pri strokovnjakih pa je bilo pogosto malo preveč na hitro in celo preveč aktivno, obremenjeno s teorijami, ker pač ni bilo časa za poglobitev v moje prave probleme, čeprav sem delal s strokovnjaki in tudi sam vem, da sem precej zahteven pacient. Mogoče sem se celo preveč obremenjeval s tem, kar sem poznal iz moje mladosti. Tako nekako kljub vsemu v terapiji nisem našel tistega, kar sem si točno želel – več terapije in bolj umirjeno, po korakih. Potem pa sem to dobil skoraj po naključju in čisto sproščeno, ko sem že mislil, da je res povsem nemogoče dobiti nekaj kar ne plačaš. Zdaj to imam in noro uživam, ker sebe in svoje telo lahko vidim v drugačni luči.

Zdaj imam pridno študentko fizioterapije, s katero res dobro delava in res se osredotočava na stvari, ki so za moje telo najbolj problematične. Ne pravim, da prej s strokovnjaki nismo naredili dovolj, vendar je zdaj vse to bolj posvečeno meni in tako tudi bolj smiselno. Tudi ona je zelo zadovoljna z napredkom in ve kaj dela. Resnično se zavzame zame. Toliko bolj sem vesel, ker me tudi z vidika osebne rasti dviguje v smislu, da imam osebno fizioterapevtko, podobno kot ima hollywood svoje osebne trenerje. Tam je sicer to prenapihnjeno, ampak zdaj razumem, zakaj jih imajo. Take stvari morajo biti osebne.

Tudi današnja terapija je šla odlično. Začel pa sem razmišljati, da je v zdravstvenih delavcih, ki to delajo s srcem in veseljem ena posebna odlika. Dejansko se ustvari vez, ki je seveda precej globlja od same storitve tega delavca. Fascinantno mi je, kako hitro, sva se z mojo osebno terapevtko tako spoprijateljila, da sva se začela pogovarjat prav o vseh mogočih stvareh. Imel sem že eno študentko, s katero sva zelo dobro delala do najine nesreče. Včasih se manj izkušenj bolj zavzame in to je dobro. Tudi zato je vadba boljša, ker je seveda lažje delati z nekom, ki ga poznaš in ki mu ni vseeno zate. Rekli boste, to ni nič takega, ona je tvoj vrstnik, se pač dobro razume. Rekli boste še, da si morda preveč želim nekega razumevanja in komplimentov. Ali ni ravno to tisto, kar si želite pri zdravstvenih delavcih? Saj je res, da bo en izkušenj profesionalec naredil storitev. Vendar bo vse prevečkrat otopel. Z eno toplo osebo pa dobim veliko več kot samo storitev.

Moja fizioterapija je končno postala to kar sem hotel. Postala je nekaj, kar me dviguje na vseh področjih.