Jo bom dobil nazaj? Jo sploh hočem?

Med nama nikoli ni bilo nič… in tudi ne bi moglo biti, ker ni bilo prave želje in sem jo imel za nekaj drugega, nekaj stalnega, nujnega, a vendar tako dobrega. Ni bila to obrabljena situacija, da je ne bi znal ceniti, samo nisem se z njo ukvarjal kot nekaj, kar se bo končalo, čeprav sem pri sebi vedel, da bo tako. Mislil sem, da razume, ker sva samo prijatelja, da razume da sem nepoboljšljiv in me pozna. Pa ni razumela, ker je bila prijateljica in ni želela, da trpim, četudi sem jaz hotel trpeti in sem si to zaslužil.

Zdaj menda tudi ona ne trpi več zaradi moje ošabnosti. A zdaj trpim jaz, ker sem spoznal, da ne bi rabil trpeti. Mogoče bi mi res morala pustiti propadati in trpeti. Morda ni prav razumela in je preveč hotela pomagati. Ne bi ji bilo treba tega, jaz nisem vreden… A tudi če je pretiravala zaradi mene, je ne morem obsojati, je pač tako hotela, ker je bila prijateljica in je imela pravico, da mi pomaga. Jaz pa sem jo prizadel za prazen nič, zato ker sem hotel trpeti sam.

Zdaj jo pogrešam, ni je več, odgnal sem jo. Tavam uničen in tuhtam, če jo kdaj dobim nazaj kot prijateljico… To hočem, nočem pa, da trpi z mano, ker ne more in jaz ne vem, koliko trpljenja še… Ne morem zaživeti, niti trpeti, brez nje…

UNIČEN BREZ TEBE

Spominjam se tebe,
vem, da si tu,
spočita, neugnana, taka kot včeraj.

A jaz ne bom več plesal s tabo, se smejal
in tvoja beseda ne bo več sladke poti v jutri tlakovala.
Zdaj uničen tu brez tebe, zaklenjen v mislih svojih,
poslušam tvoj odmev, ki nosi me stran,
in tvoj obraz zame je s trnjem obdan.

Bila si tu včeraj in si jokala,
rotila me naj tu ostanem,
ko še vse zame bi dala,
med svoje zvezde prikovala.

Odšel sem zdaj od tebe, uničen in bolan,
nisem hotel da vidiš razsuti moj obraz,
pokvaril bi tvoj mili stas.

Rad bi videl tvoj sijaj,
rad bi te nazaj,
bilo bi vse kot tedaj,
ko si še verjela v najin raj.