Fizioterapija kot navdih
Včasih sem kje slišal, kako pomembno je gibanje in seveda tega nisem jemal prav resno, ker prav veliko športu podobnih stvari niti ne morem početi. Ko je človek mlajši, od starejših kar naprej posluša o tem kako človek, ko odraste začne bolj paziti na to in ono. Sprva se ti zdi to samo floskula, ker morda to ni nekaj, kar bi te veselilo ali kar bi res potreboval. Preprosto ne razmišljaš o vsem tem. Fizioterapija pri otrocih je zato še posebej problematična in stvari se zdijo jasne. Če pač je nekaj predpisano in ukazano otroku ali povzročeno celo dojenčku, potem zadeva ni prav nič vabljiva. Zadevo sicer prenašaš, ker jo moraš, se je navadiš, vendar ti kot otroku niti na misel ne pade, da bi razvil kak odnos do tega. Če pa že imaš nek odnos o tem, potem to najverjetneje sovražiš, ker je pač naporno… Zato mi je naravnost fascinantntno, da sem v zadnjih letih tako zelo spremenil odnos do te mučne spremljevalke in je tako vse skupaj postalo prav prijetno.
Fizioterapija me res spremlja vse življenje. Ko sem bil mlajši sem se menda zaradi vseh težav terapiji zelo upiral in protestiral. Del tega se sicer tudi spominjam, v zgodnjih fazah pa prav gotovo ni bilo prijetno, čeprav je res, da sem kasneje vse to vzel kot nujno zlo in nisem nikoli doživljal kot neko travmo. Kasneje je bilo tega eno uro na teden, to je bilo pač treba pretrpeti in iti naprej, brez kake posebne pozornosti. Ker ni posebnih novih težav se s tem ne obremenjuješ.
Potem pa se je nekega dne vse spremenilo. Preprosto sem se spet odločil iti na terapijo. Mislil bi, da človek to naredi iz neke potrebe… Pri meni je bilo to po nekaj letnem premoru bolj iz navade in samodiscipline že od doma. Težav nisem imel, napredka pa nisem pričakoval, ker so mi govorili, da je vse samo še vzdrževanje stanja. Pa sem šel.
Zdaj terapijo obožujem in bi kar naprej telovadil. Res, komaj spet čakam, da pride. Včasih je to že kar malo preveč in se ljudje celo nekoliko norčujejo iz tega. Redna telovadba mi je postala način življenja in brez tega skoraj ne morem. Res ne morem verjeti, kako se to spremeni iz nekaj kar sem skoraj sovražil v preprost užitek… Vendar se mi zdi, da ne delam tega iz nekega prepričanja, da je to skrb za zdravje ali zato, ker bi se bal nekih zdravstvenih posledic. Seveda je to v prvi vrsti pomemmbno za moje zdravje in napredek je viden, precej velik, četudi so včasih pomembne nianse. Pomembno je, da me to zelo sprošča, čeprav se to vedno ne vidi. Ne telovadim več toliko zato, ker sem invalid, ampak je to enostavno postalo del dneva. Mogoče je to na nek način pretiravanje, a najbrž je to prvi resen približek rekreaciji, česar prej pač nisem razumel. Stvar je sicer zahtevnejša od gole rekreacije in pomen je vsekakor večji, vendar to še zdaleč ni več samo zdravstvena zadeva. Občasno sicer pade tudi kakšna šala, da pretiravam iz drugih vzrokov, a jaz iskreno ne mislim tako… Res mi fizioterapija postaja način življenja in morda celo navdih. Vem, da takrat vendarle naredim nekaj zase in to mi res veliko pomeni. Ko vidim, da se še nekaj da, kar sem že mislil, da je nemogoče ali celo prepovedano, je to zame enkraten občutek, četudi delamo kaj kar samo po sebi ne bi imelo posebne funkcije in se zato v mladosti z mano niti ni počelo. Res sem začel zelo uživati, ker vidim en smisel in ni samo obveznost. Dejansko vidim napredek in možnosti. Prav tako sem se nehal obremenjevati s tem kaj naj bi počeli in zakaj, ampak poskušam tudi kaj novega. Res mi paše in postaja užitek.
Morda to pisanje nima globljega pomena, a sem preprosto moral napisat, ker me pač fascinira. Res je zanimivo, kako se stvari spremenijo in ugotoviš, da so res dobre. Ob vseh pretresih zadnje čase, je to užitek, ki me res drži pokonci! Trenutno je to edini užitek. Ta primer pa mi pove tudi, da res drži rek, da je treba vse delati s srcem. Seveda ne gre za zanikanje pomembnosti fizioterapije v mladosti ali celo kritiko koga. Vendar postaja jasno, da stvari lažje razumemo, če jih gledamo s srcem. Morda je res idealizirano, vendar je dejstvo, da je prav vse mogoče gledati s srcem, tudi v fizioterapiji.
Samostojno sedenje na valju - en dosežek, ki je bil že pozabljen
Kdor z malim zadovoljen ni…nekoliko drugače
Zanimivo je nekaj. Zanimivo je, kako mi pravzaprav vse gre na bolje zadnje čase, pa tega niti še nisem opazil. Že nekajkrat sem zapisal ali pa rekel komu, da bo sedaj bolje, pa se je izkazalo, da temu ni tako, ker pač nisem verjel samemu sebi. Razočarani so bili tisti, ki so želeli verjeti. Krog je bil sklenjen, jaz pa sem životaril naprej.
Tudi v tem trenutku še nisem zadovoljen sam s sabo. Vendar počasi dojemam, da se mi izboljšujejo tiste stvari, ki omogočajo neko normalno bivanje in delovanje. Poudarjam, normalno, vendar še ne tudi brezskrbno in popolno. Sicer bi rad še precej več od normalnega, vendar sem se v skromnih prebliskih začel zavedati posameznih korakov, predvsem pa tega, da ni potrebno imeti vsega naenkrat. Morda sem se ob zadnjih pretresih začel zavedati, da bi moral vsaj malo pustiti to trmo, ta občutek, da vsakdanje stvari niso zame in da ni dovolj, če samo občuduješ lep dan, lepa vrtnica, obisk nekoga, ki te je videl dvakrat, pa te je vseeno vesel. Morda res ni treba velikih projektov, potrditev ali sanj, da je človek srečen. Morda je res, da mora človek najprej spoznati male stvari, da lahko dela velike?
Moram priznati, da vsega tega še ne razumem povsem, še vedno nisem zadovoljen, hočem živeti na veliko, dobiti neko potrditev in biti nekdo. Vsega tega še nimam, rad bi več, vendar kljub vsemu živim bolje, kakor prej. Prej sem očitno res hotel preveč. Sedaj pa se mimo mene vse ureja… Prevozi, asistenca, redna fizioterapija, prehrana, celo finance in ljubezen… To je vse tudi tisto, kar sem zares potreboval! Za trenutek sem si že dovolil uživati v malih stvareh… in sploh ni bilo tako slabo, čeprav tega na zunaj še ne znam prav pokazati. Ne rečem, da je treba ostati na tem koraku, kot nekateri, je pa korak, ki se ga je treba zavedati, da lahko pridejo večji koraki, ki so seveda tudi pomembni.
Tako pa sem spoznal tudi, zakaj je bil ta vmesni korak, ki se mu menda reče normalno življenje, do sedaj zame tako problematičen, nevreden, da sem hotel preveč, namesto, da bi v tem začel uživati in se premaknil z mrtve točke. Ta korak namreč še zdaleč ni tako samoumeven in razumljiv ali celo vrhunski kot so mi toliko časa dopovedovali tisti, ki so ga menda že živeli in se pri tem počutili odlično. V tem je tudi njihova težava. Zanje je bil ta korak vrhunec zadovoljstva, ker grejo v trgovino, na kavo s prijatelji in tako po njihovo uživajo življenje. Vse lepo in prav, zdaj začenjam razumeti, da je tudi to treba. Vendar je to zanje vrhunec in v tem koraku vidijo cilj, uživajo, ne vedo pa, da je to čez čas samo še stagnacija in nič več. Jaz pa vidim v tem koraku le korak, nekaj zaradi česar se bom sam bolje počutil, preden naredim nove korake. Tako jaz nočem stagnacije. Zato hočem v tem koraku previdno uživati, namesto povsem verjeti, da je treba do konca izkoristiti to kar imam danes in ne misliti na jutri. To je prazno!
Zato se jaz kljub vsemu še vedno ne počutim vrhunsko v svoji koži, kar je dobro, če nočemo stagnacije. To je vendarle samo vmesni korak, tako se mi zdi.
Na koncu se zavedam, da je ta korak morda vendarle prišel malenkost prepozno, saj izgubljam tiste prijatelje, ki zgoraj povedanega niso razumeli tako kot jaz. Za to izgubo mi ni vseeno, ker jaz ne iščem razloga za prijateljstvo in je to zame čustvo, ki je odvisno od mojega samostojnega mišljenja in ne od nečesa, kar je prijatelj storil. Vseeno pa začenjam razumeti, da prijateljstvo ni nekaj, kar je treba brezpogojno ohraniti – vsaj ne kot nekaj globokega. Nekatera prijateljstva so tega vredna, druga pač ne. Če je cena mojega samozavedanja to, da sem nekoliko odmislil ali celo izgubil tiste, ki tega ne razumejo, potem je žal tako. Če pa se vrnejo nazaj, jih bom vesel.
Morda bom verjel njej…
Danes se je poslovila od mene in mi rekla, naj napišem kaj je bilo v tem dnevu kul… Nisem verjel, da bo pomagalo, a v tem trenutku sem bil tako sit samega sebe, da sem ji obljubil. Mnogi so me prosili, a njej nisem obljubil v prazno… Zato pišem:
Kul je bilo, da sem začel spoznavati, da bi rad bil jaz samo jaz, da je to čisto dovolj in da tudi prijatelji, niso vsemogočni, včasih so celo precenjeni. Ne govorim, da jih ne rabim, tudi prijatelji pa niso zakon, ki bi se jim podrejal.
In kul je to, da sem odkril, da poezija ni precenjena…
Ne razumete? Vem, da ne… Jaz pa…
Preobrazba enega gospoda
Nekateri naši največji umetniki so pravniki, zdravniki ali duhovniki. Do teh gospodov imam sam veliko spoštovanje, so mi vzor, čeprav nisem kot oni, sem jim pa podoben. Sam se nimam za umetnika, ego in nadutost mi nekateri očitajo bolj kot je res… Ali pa ne. Res je to, da mi ni obstanka v tem svetu in da se iščem. Morda je čas, da postanem vzvišen, neobčutljiv, a še vedno pošten. Če se mi očita, naj bo tako prijatelji. A zdaj bom nežen, umetnik… Vam bom bolj všeč?
Tako je to moja prva izpoved razsute duše…
POMLAD MOJA
Prihajaš k meni Pomlad,
da bi razvetlila mi srce,
delaš se, da si nežna, vesela in lepa,
a si hladna in slepa, gluha za moje klice,
nočeš me, jaz pa kot da te ni.
Raje bi zimo, bila je topla, bolj kot ti.
Zakaj prihajaš k meni Pomlad, če me nočeš?
Vse o meni veš, pa tako kruto čez telo mi greš.
Ne barva sonce tvojega nasmeha, barva ga moja kri od ran tvojih,
sol mojih solz za teboj reže krike namesto ptic v tvoje jutro.
A ti ne veš, kako lepa bila je zima.
Pomlad moja, pridi. Čez viharje bova šla.
Ob meni boš in me boš ljubkovala,
pa me ne boš videla in jaz te ne bom čutil.
Pomlad moja, cvetela in dehtela boš drugim,
a samo meni lahko umreš, izkrvaviš, gniješ na rokah,
jokal bom, a ne bom vedel, da si kdaj bila.
Pomlad moja, sonce me slepi,
a tebe tukaj ni, odšla si stran,
bil sem zaspan, ko sem čakal zimo…
Ne bo te več, moje srce pa bo zate gnilo.
A vem, da boš moja, Pomlad,
trkala boš na moja vrata,
in nekoč bodo tvoji gozdovi šumeli IMAM TE RAD.
